Bog je v osebnem razmerju z vsakim posameznim človekom, ne pa z družbo in zgodovino. In to protislovje je ne le pričeval, temveč tudi trpel, in to v mukah težkih osebnih preizkušenj, nenehoma tudi sam razpet med nebeško in zemeljsko, med in človeka, med osebnim in zgodovino, med vero in cerkvijo... Luther je bil obseden s častitljivo podobo osvobojenega človeka v osvobojenem Bogu.