Zato ni mogoče nasesti pragmatičnemu, bolj aktivističnemu kot dejanskemu zgodovinskemu gledanju na svet in človeka, ki se je izoblikovalo v najnovejših časih, in trditi, da je bil Luther nedosledna, celo zlomljena in izdajalska osebnost. Luther je bil kvečjemu razdvojen človek, in kot tak prav nasprotno od tistega, kar mu pripisujejo aktivisti zgodovinskega na predka: prav zaradi svoje razdvojenosti je bil Luther presenetljivo koherentna osebnost, zaokrožena in celovita v smislu naše današnje paradoksalne eksistence. Božje in zemeljsko kraljestvo sta nezdružljiva, se je zaklinjal, nič osebnega se ne uresničuje in se tudi ne more uresničiti z zgodovinskimi sredstvi.