In je zato zapleten v tragikomično protislovje: s svojo dominacijo nad svetom in nad ljudmi, s svojo samovoljno absolutno svobodo pada namreč v vse večje konflikte in nesporazume s samim seboj, v vse večjo zakonitost in sužnost. Dokler se slednjič ne sooči s samim seboj in ga popade katastrofičen občutek sveta in njegove lastne veličine, ki terja od njega samo še destrukcijo ali temeljito, dejansko spremembo njega samega in sveta, revolucijo. Prav tu, v revoluciji, se končno in nepreklicno zares vključimo v ta proces tudi.