V tem in poznejšem obdobju je namreč tisto srečno, dinamično razmerje med osvobojenim in osvobojenim človekom že porušeno. Bog je največkrat samo še porok človekovega pohlepa in zavojevalske sle, v resnici pa obstaja samo še božanski človek, samozvani stvaritelj in utemeljitelj sveta, ki ne potrebuje več nikakršnega osmišljanja zunaj sebe, v čem večjem, trajnejšem in pomembnejšem od samega sebe; česa takega zanj sploh več ni. In je zato zapleten v tragikomično protislovje: s svojo dominacijo nad svetom in nad ljudmi, s svojo samovoljno absolutno svobodo pada namreč v vse večje konflikte in nesporazume s samim seboj, v vse večjo zakonitost in sužnost.