To je skratka optimistično obdobje humanizma in trenutek zgodovine, ko so nastajali narodi v pravem pomenu besede in ki smo ga kot narod zamudili. In ki se ga danes največkrat spominjamo kot zamujene priložnosti, čeprav sta nam morda prav naša nepripravljenost na ta trenutek in naša zamuda zagotovil naš obstoj: z vključitvijo v svet moči bi namreč morali sprejeti tudi zakone tega sveta in bi utegnili biti uničeni od močnejših od nas, ne da bi pridobili kar koli od tistega, kar v svojih dušah pogrešamo. To je namreč istočasno tudi obdobje, ki dokazuje, da zgodovina, kakršno je sprožil protestantizem, ne stop njuje ne človekove svobode ne njegovega dostojanstva.