Enako otipljiv pa je razkol tudi na socialnem področju. Že je na eni strani rimskokatoliška cerkev, ki vztraja pri človekovem pasivnem razmerju do, pri človekovi popolni odvisnosti od milosti božje, kar praktično pomeni od odpustkov, od indulgence, ki je še vedno last klera in fevdalcev in ki še vedno pasivizira brezpravno ljudstvo. In na drugi strani bojeviti protestantizem in bojeviti protestanti, ki - ne glede na Luthra ali celo zoper njega - prevzemajo pobudo za odrešitev v svoje plebejske roke in z meščansko podjetnostjo veličajo počlovečenega, z njim pa svojo lastno svobodo in veljavo.