Ta razlaga zločina pa nam lahko slednjič razloži tudi najskrivnostnejše vzgibe Sadovega racionalizma in realizma. Ker ni oprijemljive in obvezne kreposti, nam pripoveduje razdvojeni markiz, naj bo torej zlo, in sicer zlo kot edino razumno in stvarno. V nevzdržnem položaju med jazom in mi, med dobrim in zlim, med sanjskim in stvarnim, ki se medsebojno izključujejo, ne da bi jih bilo mogoče povezati v novo harmonijo ali vsaj upanje nanjo, naj slednjič zmaga ena od dvojnosti kot edina gotovost.