Bog je bil skratka vse in človek nič, bitje brez individualnosti, večkrat celo brez imena in priimka, povrh vsega pa še zaznamovano z izvirnim grehom in zapisano pogubljenju. Tako se je vse revolucionarno če je v tistih časih sploh mogoče govoriti o revolucionarnosti izživljalo v misticizmu, v Johannesu Taulerju, Sienski in podobnih ljudeh, ki pa se niso borili z za del njegove svobode in dostojanstva, temveč so hoteli le ukiniti svojo človeško sramoto in ponižanje in se očistiti. Niso hoteli postati ljudje, temveč angeli, pri čemer so se celo v poluthrovskih časih z askezo odrekali vsemu človeškemu.