Tudi človekov socialni in materialni položaj je bil nič kaj zavidanja vreden, tako da se je človek hočeš nočeš imel le za trpečega pasanta v dolini solz, ki mu ne preostane drugega kot moledovanje za milost. Bog je bil skratka vse in človek nič, bitje brez individualnosti, večkrat celo brez imena in priimka, povrh vsega pa še zaznamovano z izvirnim grehom in zapisano pogubljenju. Tako se je vse revolucionarno če je v tistih časih sploh mogoče govoriti o revolucionarnosti izživljalo v misticizmu, v Johannesu Taulerju, Sienski in podobnih ljudeh, ki pa se niso borili z za del njegove svobode in dostojanstva, temveč so hoteli le ukiniti svojo človeško sramoto in ponižanje in se očistiti.