Zato je v verskem območju - in samo to območje življenja je nekaj veljalo - že od dvanajstega stoletja dalje navzoča pobožna želja, da bi se zvesto razmerje do spremenilo v bolj osebno; o tem nam pričajo številni Italijani, Gioachino de Fiori, Pietro Angeleri, Pietro da Fossombrone in Jacopone da Todi, ne nazadnje pa tudi Asiški in primeri podobnega čustvovanja v bližnji Istri. To nam dejavno izpričujeta tudi nizozemski mistik Wessel Gansfort (1419-1489) in še posebej Arška - ne seveda s svojo politiko, temveč s trdovratnim zatrjevanjem, da za svoja dejanja odgovarja neposredno Bogu in ne Cerkvi. Toda resnični in globlji pretresi v imenu človeškega, ki so imeli obeležje socialnega gibanja, so bili le občasni in omejeni na posamezne točke, na reformatorska gibanja na Angleškem in na Češkem, na Wycliffa in na.