Človek je bil, na Slovenskem in po vsej zahodni Evropi, le Cre atura, božja stvaritev, ki ga je božja povsodpričujočnost na vsakem koraku omejevala z metafizičnim strahom, zadržanostjo in sramežljivostjo, ki mu niso dovolile, da bi kdaj pogledal nase kot na svobodno bitje, kaj šele kot na nekaj izjemnega. Ta strah pa ni bil samo metafizične narave, ampak tudi strah pred posvetno močjo Cerkve, ki je razpolagala s človeškimi dušami. Zato je v verskem območju - in samo to območje življenja je nekaj veljalo - že od dvanajstega stoletja dalje navzoča pobožna želja, da bi se zvesto razmerje do spremenilo v bolj osebno; o tem nam pričajo številni Italijani, Gioachino de Fiori, Pietro Angeleri, Pietro da Fossombrone in Jacopone da Todi, ne nazadnje pa tudi Asiški in primeri podobnega čustvovanja v bližnji Istri.