V tej luteranski svobodi je človek postal samostojno, polnopravno in zase odgovorno bitje, ki je vse svoje zadeve urejalo v neposrednem razmerju z, kar seveda tisti čas ni moglo in ni učinkovalo samo na religioznem področju, temveč veliko širše in globlje. Ta svoboda je segla tako daleč, da Luthru samemu Cerkev skorajda ni bila več potrebna. Sola fides, sola scriptura, solus Christus... Luthru ni bila več potrebna trdnost cerkvenega občestva, ampak mu je zadostovala trdnost, ki jo je sprejemal neposredno od.