Utemeljil je skratka luteransko svobodo, ki je bila istočasna osvoboditev in osvoboditev človeka, hkrati pa tudi začetek neposrednega dinamičnega razmerja med človekom in, v katerem se je poslej Bog uresničeval s pomočjo človeka in človek s pomočjo, se pravi prvi eksistencializem. V tej luteranski svobodi je človek postal samostojno, polnopravno in zase odgovorno bitje, ki je vse svoje zadeve urejalo v neposrednem razmerju z, kar seveda tisti čas ni moglo in ni učinkovalo samo na religioznem področju, temveč veliko širše in globlje. Ta svoboda je segla tako daleč, da Luthru samemu Cerkev skorajda ni bila več potrebna.