Z neustrašnim zamahom je prečrtal družbeno in hierarhično opredelitev človeka, kakršno sta vzdrževala rimska Cerkev in posvetna gosposka, in človek je bil zanj - nič manj kot za Luthra - predvsem etično in moralno bitje. Utemeljil je skratka luteransko svobodo, ki je bila istočasna osvoboditev in osvoboditev človeka, hkrati pa tudi začetek neposrednega dinamičnega razmerja med človekom in, v katerem se je poslej Bog uresničeval s pomočjo človeka in človek s pomočjo, se pravi prvi eksistencializem. V tej luteranski svobodi je človek postal samostojno, polnopravno in zase odgovorno bitje, ki je vse svoje zadeve urejalo v neposrednem razmerju z, kar seveda tisti čas ni moglo in ni učinkovalo samo na religioznem področju, temveč veliko širše in globlje.