In se sploh ne sprašujemo, kaj nam v odsotnosti renesanse pravzaprav manjka. Ali ni to morda uveljavitev človeka? Ali ni to morda prav uveljavitev individualne človekove osebnosti, ki je začela enakopraven dialog z, obenem pa utemeljitev tistega človeškega dostojanstva, ki nam ga primanjkuje vse do današnjega dne in v odsotnosti katerega so naše duše tako izrazito podložne klerikalizmu in totalitarizmu, skratka nesvobodi?