Prav tako sva se že mesec dni čez dan srečavala po zdraviliških hodnikih, pred vrati v ta ali oni laboratorij, kjer so nama spretni fizioterapevti poganjali kri v ude; najprej sva se srečavala še z berglami, potem pa že prostih rok in vse bolj razgibana, tako da sva si vsakič vzpodbudno pokimala, no, vidite, saj bo šlo... In zdaj je bila pred mano, precej prsata in neposredna, skratka ženska, univerzalna stvarnost in simbol sveta, v kateri naj bi spoznal svoj pravi moški namen. »Ali mi lahko poveste,« me je vprašala, »zakaj se me izogibate?«