Te in podobne trenutke sem celo predvideval in jih željno pričakoval, denimo gledališko predstavo, ko sem prav drastljivo čutil, da mi bo čas mineval v intenzivnem življenju, v istočasni prisotnosti in odsotnosti. Vsi ti trenutki so bili praviloma ne samo zbiranje v samega sebe, temveč tudi predajanje svetu; ne samo zbranost, ampak tudi razpršenost; ne le sebičnost, temveč tudi ljubezen, ki me je potegnila v nezavedno dogajanje sveta. Taki trenutki so bili navsezadnje tudi branje knjig.