Tedaj sem se vedno dvignil v neko posebno prevzetost, v neko posebno zbranost, da sem živel z vsemi mislimi in čutili, z vsem svojim bitjem in sem bil najbolj jaz sam, a hkrati odsoten, prepuščen usodi. Te in podobne trenutke sem celo predvideval in jih željno pričakoval, denimo gledališko predstavo, ko sem prav drastljivo čutil, da mi bo čas mineval v intenzivnem življenju, v istočasni prisotnosti in odsotnosti. Vsi ti trenutki so bili praviloma ne samo zbiranje v samega sebe, temveč tudi predajanje svetu; ne samo zbranost, ampak tudi razpršenost; ne le sebičnost, temveč tudi ljubezen, ki me je potegnila v nezavedno dogajanje sveta.