Včasih se mi je to zgodilo na sprehodu, ko sem bil posebno dojemljiv in darežljiv, včasih na nogometni tekmi, ko sem se sproščeno prepustil volji množice, včasih pri pisanju, ko se mi je začelo pisati samo od sebe in me je vodila nevidna roka. Tedaj sem se vedno dvignil v neko posebno prevzetost, v neko posebno zbranost, da sem živel z vsemi mislimi in čutili, z vsem svojim bitjem in sem bil najbolj jaz sam, a hkrati odsoten, prepuščen usodi. Te in podobne trenutke sem celo predvideval in jih željno pričakoval, denimo gledališko predstavo, ko sem prav drastljivo čutil, da mi bo čas mineval v intenzivnem življenju, v istočasni prisotnosti in odsotnosti.