V začetku, ko si še domišlja, da bo našla polnost v sami sebi, jo Človečnost nenehoma sprejema, pozneje pa se začne ta Človečnost rojevati z njenimi sredstvi in na njen račun. Toda, če je človek iskren, mora priznati, da mu v resnici njegova »oseba« ne zadošča, in da je najdragocenejše njegovega bitja prav to, kar še pričakuje od neuresničenega v Vesolju. Človečnost za vsakega izmed nas ni samo steblo, ki nas podpira, združuje in ohranja..., temveč tudi puščica, ki je sprožena v svojo dopolnitev v prihodnosti.