Najsi bo še tako dragocena, je človeška monada istočasno vsebinsko in vitalno že podvržena zakonom Vsega, ki so ji hočeš nočeš ljubši od nje same. V začetku, ko si še domišlja, da bo našla polnost v sami sebi, jo Človečnost nenehoma sprejema, pozneje pa se začne ta Človečnost rojevati z njenimi sredstvi in na njen račun. Toda, če je človek iskren, mora priznati, da mu v resnici njegova »oseba« ne zadošča, in da je najdragocenejše njegovega bitja prav to, kar še pričakuje od neuresničenega v Vesolju.