Živel bom! Res da ne v individualni zavesti, ki je največja slast in užitek, zato pa v kolektivni, pobožanjeni zavesti, v kateri moja individualna zavest le ne bo čis to zgubljena. In kar je bilo poglavitno in je bila največja sreča: v kakšno neizmerno avanturo sem bil pritegnjen kar na lepem, takole nebogljen in nepomičen, priklenjen na posteljo!