In moč te komaj prebujene vere v predvideni razvoj sveta, ki mi je osvojilo srce, je bila v tem, da sem se že zlahka odpovedoval samemu sebi, saj ta odpoved ni bila več nepreklicna in dokončna smrt. Živel bom! Res da ne v individualni zavesti, ki je največja slast in užitek, zato pa v kolektivni, pobožanjeni zavesti, v kateri moja individualna zavest le ne bo čis to zgubljena.