Toda ko sem se utrudil in odnehal, ko se je razburjena kri v meni le malce umirila, je bil nič spet nad mano in v meni, vedno enako grozljiv in teman. Sčasoma je zazijal v meni kot globoka, temna rana, ki sem se je v mislih dotaknil le zdaleč, le okoli njenega roba, in že sem zdrknil vanjo. Ta rana me je pritegovala z nezadržno silo, toda ko sem se je ustrašil, je bilo že prepozno: z njenega roba nikdar več nisem mogel smukniti nazaj v življenje.