Najhujša je bila zavest o izgubi zavesti. To zavest se mi je posrečilo velikokrat s prav masohistično strastjo priklicati, ko sem bil še zdrav, in tedaj sem jo vsakič odgnal z divjimi, nekontroliranimi gibi, s tekanjem po stanovanju, dokler mi niso možgani zaživeli v odrešujoči odsotnosti. Zdaj pa je ta grozljivi nič, ta predobčutek popolne izgube samega sebe, prihajal nadme počasi in sedal vame, ne da bi se ga mogel obraniti.