In to je trajalo mesec dni, dva meseca, tri mesece... Tedaj so se bolj kot telesna nebogljenost zgrnile nadme psihične težave, občutek nemoči, neaktivnosti, nepotrebnosti ... Dovolj je bilo, da se je nad menoj prikazal znanec ali prijatelj, ki ga je prineslo k meni z dnevnih opravkov, že sem ga povezal z njegovo aktivnostjo in že me je popadel histeričen jok.