Te bolečine so mi bolniške sestre najprej odganjale z navadnimi tabletami, potem z nekoliko učinkovitejšimi kapljicami in nazadnje z blažjimi sedativi, kakršen je spasmocibalgin. Toda telo se je sčasoma navadilo nanje in potrebne so mi bile vse večje količine, najprej štiri, potem šest in nazadnje celo osem tablet na dan, ki so mi jih tihotapili v bolnico svojci. Tako sem na kraju obležal do kraja drogiran, niti svojcev, ki so se zbirali okrog moje postelje, nisem več prepoznaval.