Tako slednjič pridemo do vtisa, da lahko zlo kljub vsej svoji razumnosti in stvarnosti zaživi šele ob kreposti. In res: razumnost in stvarnost zla se prek de Sadovih junakov nikakor in nikjer ne moreta uveljaviti kot nekaj, kar bi bilo že samo po sebi edino resnično in razumno, temveč samo v aktivistični bojevitosti zoper krepost, ki je še kar naprej noro nerazumna in še kar naprej drvi v pogubljenje. Tako se zlo kot razumno in stvarno vse bolj uveljavlja kot nagovarjanje k zlu, kot zapeljevanje, kot dokazovanje zla kot edino resničnega in razumnega.