Lep pogreb je skratka zgodovinski pogreb, v krščanskem ali kakem drugem smislu, v katerem rajnikova smrt ni nekaj dokončnega, ampak jo prav lepota pogreba povezuje s prejšnjimi in poznejšimi trenutki v neskončnost. V lepem pogrebu smrt sploh ni več smrt, konec vsakršnega štetja, temveč le smrt nečesa telesnega in zanikrnega, čemur tako in tako ne pripisujemo kaj prida življenjske obstojnosti, medtem ko se duh veseli nesmrtne slave. Vendar je res tudi nekaj drugega.