Vendar se pri tem dogaja nekaj presenetljivega: krepost kot nekaj docela nerazumnega in sanjskega je kljub vsemu še vedno prisotna in celo de Sade sam izbira za njene zastopnike neupogljive ljudi, device, ki jih niti najspretnejši pohotneži ne morejo zapeljati, vernike, ki se kratko malo nočejo odreči Bogu. Tako slednjič pridemo do vtisa, da lahko zlo kljub vsej svoji razumnosti in stvarnosti zaživi šele ob kreposti. In res: razumnost in stvarnost zla se prek de Sadovih junakov nikakor in nikjer ne moreta uveljaviti kot nekaj, kar bi bilo že samo po sebi edino resnično in razumno, temveč samo v aktivistični bojevitosti zoper krepost, ki je še kar naprej noro nerazumna in še kar naprej drvi v pogubljenje.