Ta smrt se je spremenila v mrtvaško veselje. V teh prizadevanjih se je smrt integrirala v življenje in je bila počlovečena do kraja, sploh ni bila več smrt, temveč le akord na koncu simfonije, kot je temu dejal Heidegger. To je bila pravzaprav spet lepa smrt, spet lep pogreb, kar sem poznal že od otroških let, ko je stara Šerajka od časa do časa sedla h kavi pri našem kuhinjskem štedilniku in je pred materjo obnovila vse ljubljanske smrti in vse ljubljanske pogrebe prejšnjega tedna; v njenem pripovedovanju je imel glavno vlogo vedno Totenbirt, nikoli pa smrt.