In manjkalo mi je seveda tistega, kar ljudem najbolj primanjkuje in jim bo vedno najbolj primanjkovalo: večnega življenja. Spričo tega nebrzdanega interesa po nesmrtnosti, ki naj bi jo seveda užil kar v lastnem telesu, mi je postajalo vse drugo vse bolj in bolj le postranskega pomena, špekulacija zaradi špekulacije, užitek zaradi užitka, skladiščenje spoznanj zaradi skladiščenja spoznanj... Vse drugo ni bilo skratka nič, če ni moglo zadovoljiti te moje vitalistične potrebe, nezanimivo, prazno...