Vendar to srečo de Sade in umirajoči ne pojmujeta v skladu z drugimi revolucionarnimi misleci, v skladu z razumno naravo in razumnim razvojem družbe, temveč v skladu z docela brezbrižno naravo, ki lahko človeka nagradi le s telesnim užitkom. In dosledno temu se umirajoči na smrtni postelji ne pusti obhajati, se ne oprime nikakršnega družbenega sofizma ali moralistične oporoke, ki bi se vključila v lepšo zgodovinsko prihodnost, ampak si da poklicati »pet najlepših žensk pod soncem« in v svojo igro z njimi slednjič zvabi še duhovnika. Še veliko značilnejši pa so v tem smislu njegovi poznejši spisi, »Cent vingt journées de Sodome«, »Les infortunes de la vertu...«