In dovolj je bilo, da sem svojo ženo J. le pogledal, pogledal kot človeka iz mesa in krvi, ki ji je bilo zavdano z istim strupom kot meni, ko sem že vedel, kaj je tista skrivnostna sila, ki naju tako nezadržno privlači drugega k drugemu, kaj je spolnost in kaj ljubezen. Ljubezen je bila tista sila, s katero sem se skušal skozi to ljubljeno žensko prebiti nekam onstran, nekam čez, in s katero se tjakaj nikoli nisem prebil. Zato je bila tragična, če ne kar najbolj tragična strast mojega življenja, obenem pa edina tolažba v mojem obupu in moje edino zdravilo zoper smrt, iluzija in deziluzija.