Res da se vedno znova vrača k istemu vprašanju, zakaj naj bi bilo nekaj resničnejše od drugega, vendar so se tako njegovi junaki kot on sam že odločili za izprijenost in nam skušajo to izprijenost prikazati kot stvarnost, razumnost. Ta markizova dvojnost, ki se prepleta skozi vsa njegova besedila, nas upravičeno navdaja z dvomom v čistost in doslednost njegovega racionalizma, hkrati pa nam daje ključ za njegovo razumevanje. V de Sadovem prvem delu »Le Dialogue entre un préte et un moribond« si iracionalno in racionalno, upanje in gotovost, tostrano in onstrano, človekova svoboda in božja milost stojita nasproti in skušata dokazati vsaka svoj prav.