Zato si lahko v resnici želimo le posedovati vse tisto, kar posedujejo drugi, biti drugi pa je človeško povsem nerazumljivo. Tudi najbolj revni, najbolj bolni in nesrečni ljudje imajo rajši svojo nesrečo kot neobstojnost. V nas je nebrzdana želja po biti, nebrzdan pohlep po božanskosti, zato smo pripravljeni na spremembe samo v nepretrganosti in celovitosti naše zavesti.