Miguel de Unamuno pa je takoj pritegnil še moji iracionalni naravnanosti, moji usodni izročenosti svetu in nepredvidljivim potem, ki sem jih ubiral, ko me očitno ni vodil razum, temveč penis. Vse tiste racionalistične konstrukcije niso bile resnične, resničen sem bil jaz. Filozofi so mi sicer skušali vsiliti nekakšno totalno koncepcijo sveta in življenja, v kateri mene samega sploh ni bilo, toda pravi vzrok in gibalo temu njihovemu prizadevanju je bilo pravzaprav tudi v njih samih le čustvo, je bila ta usodna in nedoumljiva izročenost svetu, zaradi katere ljudje začenjamo vsakršno intimno dejavnost in akcijo.