Toda tam, kjer me je Kierkegaard pustil na cedilu, me je zgrabil Miguel de Unamuno in me s svojim Tragičnim občutkom življenja popeljal naprej. Kakšno srečno naključje, ta njegova živo rdeča broširana knjiga iz Gallimardove Collection Idées, ki sem jo kupil v eni izmed knjigarn v Quartier samo zato, ker so bile vse druge knjige v tej zbirki tako zanimive: poleg Camusovih in Sartrovih še Mircea Eliada Le sacré et le profane, Berdjajeva Les sources et le sens du communisme, Luciena Goldmanna Pour une sociologie du roman, pa še, Emmanuel Mounier, Claudel, Butor, Maurice Merleau-Ponty... Ta človek, Miguel de Unamuno, je trdil, da je na eni strani abstraktni človek, ki sploh ni človek, filozof in znanstvenik, ki projicira samega sebe v zunanjo ne skončnost in nam vsiljuje racionalnega.