Zdaj sem končno zaupal vase in sem se končno dokopal tudi do tistega zaupanja v žensko, da sem ji zlahka prepustil sliko o sebi, o svojem telesu in svojem obrazu, in to z neomajnim zaupanjem, da mi bo prav vse povrnjeno, naj se je dogajalo v še tako divji in neobvezni norosti. Toda kdaj človeka ni več strah smrti? Kadar verjame v?