Prav v tem pa tiči tudi tisto, po čemer smo se spraševali na začetku našega spisa - tisto duhovno sozvočje, zaradi katerega smo se začeli za daljnovidnega markiza tako živo zanimati in zaradi katerega nam je postal tako dragocen sobesednik. Markizovo delo je anticipacija do kraja humanističnega sveta, v katerem se nemalokrat prav tesnobno počutimo.