Ne vem; vem samo to, da bi vse težave kasarniškega in arestantskega življenja zlahka prenašal, če bi v kasarni in v zaporu ne živel kolektivnega življenja, v katerem ni bilo nič strogo osebne ga, nič zares in samo mojega, niti telesa, niti menažke in žlice... Nasprotno: bilo je veliko nepotrebnega prerivanja in nepotrebnih, nezaželenih telesnih stikov, tako da sem ves čas z gnusom odskakoval in se izmikal. Menažno skodelo sem skrival pred sojetniki v slamarico, jedel pa sem samo vroče, najrajši vrele jedi, ker so mi samo te dajale vtis razkuženosti; in kljub lakoti nikdar nisem zanesel v usta nič hladnega.