Res pa je tudi bilo, da ženska zame ne zvečer ne zjutraj ni bila človek; morda res ni bila samo plen, zato pa vedno le prilagodljiv predmet. Ko me je že privlačila s tako neodtegljivo silo, je morala biti po eni strani breztelesna, poduhovljena, skratka, da me je odrešila te moje pohote, po drugi strani pa je morala ustrezati prav tej veliki strasti, biti skratka vlačuga, ki ji je bilo celo moje poželenje občutno premalo. Prijatelji so se nad to mojo obsedenostjo, ki je bila najbrž res neokusna, seveda zgražali.