Ta zaletavost navsezadnje le ni tičala v moji neum nosti, kot sem ugotovil trenutek pozneje, temveč v moji želji. Kot vsi drugi ljudje, sem si tudi jaz nenehoma želel nastopati kot Bog, v imenu nadnaravnega in nepreklicne avtoritete, zato so mi bili tudi junaki, kakršen je bil Hoederer v Sartrovih Umazanih rokah in v Kozakovem Kongresu, ki so delovali scela, samozavestno, kot da so poklicani in izvoljeni od nadnaravnega reda stvari - zato so mi bili ti junaki tako pri srcu. In prav na teh mojih božanskih apetitih je slonel dobršen del literature in njenih junakov.