»Menda,« mi je mirno odvrnil, »človeška projekcija, kot še nešteto drugih.« Jaz sem medtem že zamižal od nelagodnosti: po eni strani mi je bilo pri duši tako, kot da sem pravkar zagrešil nepopravljivo bogoskrunstvo, po drugi strani sem se sramoval naivnosti, s katero sem ugotovil nekaj tako samoumevnega. Vendar s tem ne tedaj ne pozneje ni bilo tako preprosto.