V tem svetu namreč kot nečesa za vse obveznega, povezujočega in osmišljujočega ni več, s tem pa seveda tudi človek ni več človek in družba ni več družba. Dosledno temu za de Sada tudi narava, v kateri so prosvetljenci in revolucionarji videli človeku popolnoma istovetno voljo in razum, ni prav nič razumna, ampak docela indiferentna. Človek je zdaj res sam svoj gospodar.