Nekaj mesecev pred Kocbekovo smrtjo mi je vdrl v stanovanje samozvani hišni prijatelj, ki mi je na ta način že leta dajal vedeti, da prav nič ne more biti skrito njegovemu budnemu očesu, ne njegovemu ne očem njegovih kolegov. In z olajšanjem, privoščljivostjo in zlobo, kakršna se lahko nabere samo v policijski duši spričo človeške veličine, katere ga je bilo najbrž strah in zaradi katere se je počutil majhnega in ogroženega leta in leta, je rekel: » je že popoln bebec.«