Treba ga je pač razumeti in sprejemati kot očeta naših očetov, patriarhalca ali kakor jim pravimo, ki so še vzdrževali zvezo z in zato zanje nihče nikdar ni vedel, kaj bodo storili: ali bodo vdano orali svoje njive še naprej ali pa se bodo zapili do te mere, da bodo domačijo pognali na boben. Na tihem me je seveda še vedno grizlo, da ni povezal svoje usode z menoj in z Mostom, saj je bila to rana, ki se ni hotela zaceliti kar sama po sebi. A nazadnje sem si le priznal, da pač ne pripada nikomur, in to predvsem zaradi tega, ker ni niti sam svoj.