Zdaj nam je povsem očitno, da je bil preganjani markiz prvi, ki je humanistična načela o človeku kot božanskem in samozadostnem središču sveta izpeljal do kraja in jih prikazal v konkretni historični stvarnosti. Deklarirano človekovo božanskost in istovetnost z naravo, ki je že razodevala prve razpoke, je razglasil za golo utvaro. Samozadostni humanistični svet je privzel dobesedno in ga tudi zreduciral na goli, samozadostni člo veški svet, v katerem poslej obstajata samo še posameznik in družba, ne da bi mogel človek v njem »jaz« in »mi« kdaj uskladiti.