Kocbekovo sodelovanje, in že bi bila z velikimi črkami zapisana v zgodovini slovenskega slovstva. Tega si sicer nihče ni upal izreči naglas, a čakali in želeli smo si vsi, tako da smo se včasih prestopali in mencali okrog njega do polnoči in še čez. Pozneje, na cesti, pa smo se prikrajšano spraševali, kako da tega ne začuti on sam in se ne poveže s svojimi najbolj naravnimi nadaljevalci.