nova beseda iz Slovenije

L. L. Zamenhof, Vinko Ošlak, Tim O. Wüster, Mark Fettes: Mednarodni jezik: realna ali nerealna utopija?, poved v sobesedilu:

Ta skupnost je v bistvu že na samem začetku, formalno pa na prvem svetovnem kongresu esperantistov v francoskem mestu Boulogne-sur-Mer leta 1905, ko je bila sprejeta deklaracija o esperantizmu ‒ in ko je Zamenhof kljub nasprotovanju svojih francoskih somišljenikov, vendarle izrekel „Molitev pod zelenim praporjem”, ki velja za enega najlepših in najglobljih dokumentov pristnega ekumenizma v človeški zgodovini, sprejela kot bistveno sestavino in usmeritev svoje pripadnosti. „notranjo idejo” esperanta, ki ni v resnici nič drugega, kakor laična, ob koncu 19. stoletja na Francoskem dovoljena oblika in izraz Zamenhofovega verskega hileizma oz. poznejšega homaranizma. Jezik, ki so mu v svoje resnične kabinete zaklenjeni akademiki očitali, da je kabinetni projekt na papirju, se je že rodil kot jezik literature, a tudi kot jezik verske izpovedi in molitve. Med prvimi besedili prve vadnice, ki jo je sestavil Zamenhof, Zamenhof, je tudi molitev Oče naš, ki se je zdela Zamenhofu kljub njenemu specifičnemu krščanskemu poreklu tako univerzalna, da je dal tej molitvi prednost celo pred verskimi formulami lastne veroizpovedi, svobodomiselnega judaizma.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA